Številni ljudje uživajo v pitju vina, ne da bi sploh karkoli vedeli o njegovem izvoru in zgodovini – dveh dejavnikih, ki na vseh koncih sveta močno določata njegovo individualnost in filozofijo. Nekateri ljudje menijo, da je rojstni kraj vina Grčija, spet drugi verjamejo, da je to Rim. Vendar pa rezultati znanstvenih in arheoloških raziskav kažejo, da nobeno od tega ne drži.
“The Oxford Companion to Wine” (Jancis Robinson, 1994), ki velja za nekakšno vinsko biblijo, pojasnjuje, da ima tradicija pridelave vina svoje korenine v rodovitnih dolinah južnega Kavkaza, današnji državi Gruziji.
»Ostanki, ki izgledajo kakor gojena vinska trta (ti se po izgledu razlikujejo od ostankov divje vrste) iz obdobja okoli leta 6000 pr.K. so bili najdeni v Gruziji, …« (Rod Phillips, 2001: Kratka zgodovina vina. London)
Že v tistem času so antični ljudje južnega Kavkaza odkrili skrivnostni način spreminjanja soka divjega grozdja v vino, in sicer tako, da so ga pustili v glinenih posodah imenovanih Kvevri, ki so jih zakopali v zemljo. Znanje o tem postopku se je nato skozi tisočletja razvijalo in postajalo vedno bolj prefinjeno.
Kvevri so posebne posode za pridelavo vina. Postopek pridelave in način uživanja vina sta se razvijala skozi stoletja, vse do današnjih dni, kvevri pa so v pridelavi vina ohranili enako pomembnost, kot so jo imeli v južnem Kavkazu nekoč. Številne gruzijske družine še danes močno sledijo svoji bogati kulturi pridelovanja vina. Poleg svojih hiš imajo posebna področja imenovana Marani, na katerih imajo zakopane različno velike kvevre.
Kvevri veljajo za najboljše glinene artefakte, ki so jih odkrili Gruzijski arheologi. Gruzijska umetnost lončarjenja je namreč stara že tisočletje. Najdeni antični predmeti kažejo na visoko stopnjo spretnosti gruzijskih obrtnikov pod čigar prsti sta se voda in glina, v kombinaciji z ognjem, spreminjala v izjemno lepe in velikanske posode, ki odražajo brezčasnost svoje antične kulture.
Znanje in spretnost pridelovanja vina sta bili v Gruziji v antičnih časih široko razširjeni. Številne izstopajoče antične osebnosti kot so Apolon z Rodosa, Strabon in Procopius Caesariensi v svojih delih omenjajo Transkavkaz, še posebej pa ozemlje današnje gruzije kot domovino prvih znanih gojenih vrst trte. Od tod se je vino in tradicionalna metoda pridelovanja vina v kvevrih razširila naprej v Mezopotamijo, Egipt, Grčijo in v ostale predele sveta. Posode, podobne kvevrom, so bile najdene med ostanki rimskega imperija, kjer so bile znane pod imenom »Dolium«, v Grčiji, kjer so se imenovale »Pithos« in v Španiji, kjer so jih imenovali »Tinaja«. Celo sodobno angleško ime za vino naj bi izviralo iz gruzijskega imena »Ghvino« (prav tako tudi druga tuja imana za vino »Vin«, »Wine«, »Wein«, »Vine«, …).
Izrazita ljubezen Gruzijcev do vina ni naključna. Posebej močno so jo spodbujali v 4. stoletju našega štetja, v času gruzijskega pokristjanjevanja, med najbolj aktivnimi pa je bila St. Nino iz Konstantinopla. Ta je s pomočjo križa, narejenega iz vej vinske trte, povezanih s svojimi lasmi, v Gruziji širila ortodoksno vero. Večina cerkva je tako še danes okrašenih z vinskimi ornamenti. Vino in križ pa sta ohranila posebno mesto v mentaliteti Gruzije.
Kljub temu, da je imela najstarejšo kulturo pridelave vina na svetu, sodobni časi gruzijski vinski tradiciji niso bili tako naklonjeni. Če je v preteklosti tipičen kmet previdno ravnal s svojo trto, se je to v času Sovjetske zveze korenito spremenilo. Pod močno Sovjetsko vladavino se gruzijski sektor za pridelavo vina ni mogel več osredotočati na tradicionalni način pridelave vina, ampak je postal industrija masivne proizvodnje, ki je nujnost močne osebne kulture degradirala in skorajda izbrisala iz glav ljudi. Manj pozornosti se je namenjalo kakovosti, več pa masivni proizvodnji za ogromni ruski trg. Toda nič ni večno in tako je po razpadu Sovjetske zveze, gruzijsko vino začelo ponovno pridobivati na pomenu ter se razvijati naprej, na osnovi predanega znanja in zlatih rok davnih prednikov.
Dandanes ima vino ponovno osrednje mesto v življenju vsakega Gruzijca in na splošno v celotni gruzijski kulturi. Zopet je mogoče najti številne kmete v posameznih gruzijskih vinorodnih pokrajinah, ki pridelujejo svoje lastno vino in uživajo posebno zadovoljstvo, ko ga ponudijo gostom v pokušnjo.
Večina pridelovalcev vina, ki niso iz Gruzije, ne ve ničesar o kvevrih in tradicionalnem načinu pridelave vina, z izjemo tistih, ki so pričeli raziskovati korenine pridelave vina in se tako srečali s starim, tradicionalnim načinom pridelave vina v Gruziji. Seznanili so se s prednostmi tovrstne pridelave vina in uporabe kvevrov ter pričeli spreminjati svojo lastno filozofijo pridelave vina. Ni skrivnost: njihova vina so tako dobra, da leto za letom dobivajo najvišje nagrade. Na primer, eden od pridelovalcev vin iz italijanske pokrajine Furlanija-Julijska krajina, vedno dosega najvišjo možno oceno ocenjevanja »TRE BICCHIERI« v reviji Gambero Rosso – vini d’Italia. Poleg tega ga je leta 2007 ista inštitucija izbrala tudi za najboljšega italijanskega pridelovalca vin tega leta.
Vse to kaže, kako pomembne so omenjene tradicije, tudi v sodobnem svetu, in pojasnjuje zakaj je naše prizadevanje, da ohranimo umetnost izdelovanja kvevrov kot pomemben del tradicionalne gruzijske metode pridelovanja vin, tako pomembno.